Ste že po naslovu uganili za katero državo gre? No, naj vam pomagam z namigi; sicer je država znana po kavi, ljudje veljajo za ene najsrečnejših narodov na svetu, na žalost pa je znana tudi zaradi mamil. To je seveda Kolumbija. Sedaj boste verjetno rekli, ja kje je pa zdaj David Vidrih našel Kolumbijo? Se strinjam, ni ravno moja »tipična« destinacija. V bistvu me je za potovanje v to deželo navdihnila prijateljica Anja. Ona je velika ljubiteljica kave. No, to sem še premalo rekel. Ne poznam nobene osebe, ki bi s takim veseljem pila kavo, jo preizkušala v vsem možnih različicah in kombinacijah in bila na splošno tako navdušena nad to pijačo. No, David Vidrih, zašel si iz poti. V glavnem , potovanje v Kolumbijo je bilo za razliko od drugih mojih potovanj dokaj neorganizirano. S tem mislim na dejstvo, da o državi nisem bil najbolje podučen, razlog za to je bil tudi, da ta destinacija ni bila ravno na vrhu mojih želja. Po potovanju sem ugotovil, da bi to bila sigurno ena izmed top mojih destinacij, če bi le malo več vedel o njej.
Torej, moje potovanje po tej čudoviti deželi se je začelo v njenem glavnem mestu – Bogoti. Mesto je drugače ogromno; tam prebiva okoli 10 milijonov ljudi, vendar o neki veliki gneči kot v drugih, podobnih mestih, ne morem govoriti. Kot simpatizerju športa mi je bilo super, da sem mesto lahko raziskoval s kolesom. To transportno sredstvo je poceni, vidiš pa lahko res ogromno. Ob nedelja zaprejo ulice za avtomobile in tako lahko res brez skrbi in brez gneče uživaš v raziskovanju. V spominu mi je najbolj ostal muzej zlata. Tam se lahko res podučite o zgodovini te čudovite države. Tukaj moram omeniti, da me je kot pravemu gurmanu hrana prijetno presenetila. Sestavine in okusi so dokaj podobni našim, vendar je vse to zelo lepo začinjeno z domačimi začimbami. Užival sem v polnem okusu čudovitega tropskega sadja in si privoščil veliko naravno stisnjenih sokov iz različnega sadja. Ko je moja prijateljica Anja brala moj zapis za blog se je ravno tukaj zasmejala. David Vidrih, ti in tvoja hrana! Ne morem pomagat, če pa res rad jem.
Preden sem se odpravil na pot, so me mnogi svarili v smislu; David Vidrih, to je pa res nevarna država, tam je ogromno kriminala in drog in podobno. To omenjam zato, ker so me kot na vsakem potovanju ljudje res pozitivno presenetili. V Kolumbiji sem bil devetnajst dni in niti minute se nisem počutil ogroženega. Vsi so bili prijazni in ustrežljivi. Izredno mi je bil všeč njihov govor. V Kolumbiji govorijo španski jezik, vendar je ta tako lep in čist, da jih je veselje poslušati. Angleški jezik znajo le redki, vendar nič hudega, sporazumeti za osnovne stvari se res ni problem.
Na začetku sem že omenil, da so me ljudje svarili pred potovanjem v Kolumbijo zaradi nevarnosti in mamil. No, po pregledu zgodovine in zanimanju za Kolumbijo, sem si moral na svojem potovanju ogledati ranč Pabla Escobarja v Guatapeju. Hacienda Napoles je kraj, od koder je omenjeni gospod vodil svoj mamilarski kartel. On je tihotapil drogo iz Peruja v Kolumbijo, od tam pa jo je predelano pošiljal v ZDA. Njegovo premoženje je bilo res ogromno, zato je veliko dajal nazaj skupnosti. S svojim lastnim denarjem je dal graditi izobraževalne ustanove in različno infrastrukturo.
Prijateljica Anja mi je pred odhodom rekla: »David Vidrih, pod nujno moraš iti pogledat Zono Cafetero.« Seveda sem upošteval njen nasvet in se odpravil v zeleno deželo. Ogledal sem si ogromne plantaže kave, tovarno za predelavo kave in ogromne nasade palm in različnih rastlin, ki so pripravljene za pridelavo, obdelavo in predelavo v različne izdelke. Na lastne oči sem si ogledal kako poteka gojenje kave in moram reči, da je to zelo težko delo. Kavna zrna se namreč obirajo eden po eden in pravijo, da je to delo najbolje opravljati ko dežuje. Če je kava obrana v deževnem vremenu naj bi bila mnogo boljša. Tukaj čas res počasi teče. Kolumbijci so umirjeni ljudje, ki si vzamejo čas za vsako stvar. Glede tega mi je država zelo všeč, saj se mi zdi da v našem svetu ne delamo drugega kot gledamo na uro in nekam hitimo. Ne glede na to, kako mi je bilo na plantaži kave všeč, pa sem se odpravil obiskat še eno lepotico. Ja, ja, tudi David Vidrih ceni lepe ženske, vendar sem tokrat mislil na obisk Cartagene.
Južna Amerika je znana po izredno lepih in temperamentnih ženskah, in Kolumbija ni nobena izjema. Dekleta tu so dih jemajoča, vendar pa je tudi pokrajina in arhitektura vredna omembe. Moj naslednji postanek je bil, kot se že napisal, Cartagena. To je čudovito mesto, ki meji na turkizno karibsko morje. Ko vam to pišem, se spominjam res rajskih plaž, ki jih ne more prikazati nobeden posnetek ali film. To lepoto je potrebno doživeti. V glavnem, mestno jedro Cartagene je zares pravljično. Njegovo lepoto zna ceniti tudi Unesco, saj ga je vzel pod svojo zaščito. Tukaj je res ohranjen slog iz kolonialnih časov. Zgradbe so fascinantne, njihova pročelja so v čudovitih barvah, na ulicah vidiš lepo ohranjene ali obdelane starinske konjske vprege in podobno. Na stavbah je opaziti tradicionalne lesene balkone. Še glasba na ulicah spominja na stare čase. Mesto je s strani turistov kar oblegano, vendar če si boste želeli vzeti nekaj dni in preprosto uživati, je v mestu na voljo mnogo lepih hotelov in penzionov. Tukaj moram spet omeniti okusno hrano. Tukaj sem se najedel vrhunske morske hrane, ki je bila res nekaj posebnega. Manjkalo pa ni niti zabave, saj ob večerih ne manjka gostilnic z dobro hrano in še boljšo glasbo. Kolumbija mi je spet dala misliti in tako sem delal vzporednice s tukajšnjim in našim načinom življenja. Ljudje v Kolumbiji si vzamejo čas za počitek in druženje, pitje kave in piva s prijatelji. Tudi drugače se jim po navadi nikamor ne mudi in stvari počnejo za naše pojme dokaj počasi. Malo sem se zamislil in si dal obljubo: »David Vidrih, vzel si boš več časa za sproščeno druženje s prijatelji.«
O mojem potovanju po Kolumbiji bom zagotovo napisal še kakšen sestavek, kjer bom podrobneje opisal kakšne svoje dogodivščine na plantaži ali pa v Cartageni. Še vedno upam, da je vam, mojim bralcem všeč moje opisovanje tujih dežel in da vas vsaj malo zamikam da vzamete pot pod noge in potujete ter spoznavate nove dežele. Če ne drugače, si boste vsaj na potovanjih vzeli čas zase in razmišljali o svetu in sebi. Jaz se prav iz vsakega potovanja vrnem z nekim spoznanjem o mojih vrednotah in pogledu na svet in določenih prepričanjih. Ne poznam nikogar, ki bi prišel iz potovanja in bi mu uspelo ostati popolnoma enaka oseba in osebnost. Potovanja in spoznavanja različnih ljudi razsvetljujeta naš um in tako lahko osebnostno rastemo.
Upam, da ne boste rekli, da ta David Vidrih vedno govori o tem, kako se osebe po potovanju spremenijo. Ni toliko sprememba kot je zavedanje sebe in sveta okoli sebe. Postaneš bolj odprt in drznem si tudi reči boljša oseba. Za konec pa še nasvet, če se odpravljate v Kolumbijo, si vzemite vsaj dva tedna za potovanje. Dežela vas bo prevzela in uživali boste v njihovem načinu življenja, kjer si vzamejo čas drug za drugega in uživajo.